Mirna in spokojna narava je najlepša v zgodnjem poletnem jutru, ko prvi sončni žarki pozdravijo svežo roso na prostranih poljih in travnikih prleške pokrajine. Nežne meglice, ki se počasi dvigajo iz zemlje in nežno ovijajo stara debla mogočnih hrastov, z vsakim novim jutrom znova in znova v naši zavesti prebujajo zgodbo naših prednikov, ponosnih in delavnih ljudi, ki so s svojo močno voljo, pridnimi rokami in neomajno vztrajnostjo kljubovali vsem tegobam, katere jim je v tistih časih namenjala usoda. In skorajda 150 let nazaj se je 12. septembra 1874 na cvenskem polju rodila čudovita pripoved o tekmovalnem kasaškem konju domačega porekla, v katerem je utripalo plemenito srce Prlekije, ki je že mnogo prej širom takratne Avstro –Ogrske in še dlje veljal za enega najhitrejših vprežnih delovnih konj.
Bilo je nekoč….
Čeprav po ustnem izročilu obstajata najmanj dva dogodka, da se je dirka v kasu zgodila že prej, pa s pisnimi viri nista potrjena. Tako bi naj leta 1867 v Mariboru dva meščana stavila med seboj, kateri izmed njunih konj bo prvi v kasu pretekel razdaljo od Maribora do Strassa. Zmagovalec je za pretečeno razdaljo bojda potreboval 58 minut. Drugi taki dogodek je bil napovedan štiri leta kasneje, leta 1871, ko bi naj v okvirju kmetijsko gozdarskega sejma na Ptuju izvedli prvo tekmovanje s konji v kasu. Tudi o tem ne obstajajo pisni viri, zato se ne ve, ali se je to tudi v resnici zgodilo, ali je šlo zgolj za napoved dogodka, katerega kasneje niso izvedli.
Ljutomerski kasači v Prlekiji okoli leta 1890 – nikoli poslana razglednica; avtor fotografije: Elze Schretter; vir: prof. Maksimilijan Košir (www.starerazglednice.si)
Je pa natančno zabeleženo naslednje: na pobudo graščaka iz Lukavec, Augusta von Schenkla, velikega ljubitelja in tudi lastnika konj, se je leta 1874 formiral odbor petnajstih članov, ki je v svojem vabilu pozval ljudi na prvi kasaški dogodek, von Schenkel pa je celo osebno naprosil 10 goldinarjev iz državne blagajne, katere so kasneje kot nagrade razdelili med vse prijavljene konje. Poročilo navaja, da je bila dirka iztečena na predvideni dan, torej 12.9.1874 na razdalji 2000 sežnjev, s štartom pkrižu na Lukavskem polju in ciljem pri Globetkinem mostu, s 25 udeleženimi enovpregami. Dirko jih je končalo 23, vsi v času med 9 in 14 minutami, vsi brez nezgod. V spomin na ta dogodek priča lesena skulptura v Lukavcih ob cesti nasproti vaške kapele.
Dirke nekoč in infrastruktura danes; foto: arhiv KK Ljutomer
S tem dnem je bil torej uradno položen temeljni kamen današnji tradiciji in kulturni dediščini, ki se je od takrat naprej začela razvijati s svetlobno hitrostjo. Tako je bilo 26. maja 1875 s potrditvijo v avstrijskem Gradcu ustanovljeno Društvo za dirkanje s kobilami Ljutomer (v originalu Stuttentrabrenn-Verein in Luttenberg), njegov prvi predsednik pa ni bil nihče drug kot graščak iz Lukavec, August von Schenkel, ki je bil obenem tudi predstojnik za konjerejo na tem območju. Njegova glavna naloga je bila pridobivanje denarnih sredstev v namen izvajanja enega tekmovalnega dne na leto, na katerem so smele sodelovati le kobile iz tega okraja, torej iz območja Ljutomera, Gornje Radgone in Ormoža. Člani društva so bili tisti, ki so plačali en goldinar letno. Višina denarnega sklada na tekmovalnem dnevu je bila odvisna od pobranih društvenih članarin, pobrane vstopnine na sami prireditvi ter prostovoljnih prispevkov vaščanov. Ime društva se je tekom let preimenovalo še nekaj krat, vse do današnjega uradnega naziva, ki je aktualen še danes: Kasaški klub Ljutomer. KK Ljutomer tako velja za tretji najstarejši kasaški klub na svetu (1825 so prvi klub za dirke v kasu ustanovili v New Yorku, 1873 pa še na Dunaju), drugi najstarejši v Evropi, in prvi najstarejši na ozemlju bivše Jugoslavije.
Velik poudarek je konec 19. stoletja dobila tudi sama reja domačega konja kasača, saj so načrtno začeli vzrejati vedno hitrejše in vzdržljivejše konje. V ta namen so leta 1884 uvozili tudi prvega plemenskega konja, žrebca Radautza, ki je bil sicer norfolške pasme, a vzgojen kot kasač. Podatki pričajo, da je med leti 1885 in 1900 oplodil približno 950 kobil (na leto torej povprečno 63) in stotine njegovih hčera je bilo odbranih v rejsko knjigo kobil. A kaj kmalu se je pojavila težnja po uvozu plemenjaka čiste kasaške krvi. Tako so uvozili ameriškega žrebca Browna, ki je med drugimi dal tudi kobilo Minko, ki je svoj čas veljala za najhitrejšo kobilo kmečke reje v Avstriji. Z uvozom ameriške krvi se je posledično izboljšal sam tip tekmovalnega konja, saj je začel dobivati elegantnejše linije, kar je vodilo k temu, da so ti konji dosegali vedno boljše in boljše tekmovalne čase. Bili so še naprej vsestransko uporabni, a neprimerno bolj vzdržljivi, kot pred začetkom načrtnega oplemenitenja domače krvi, kar je kasneje bilo zanimivo predvsem vojski, ki je za svoje pohode začela kaj kmalu mobilizirati veliko število konj, tudi tistih domačih, hitrih konj.
A tu nastanja zmotno mišljenje, da sta obe svetovni vojni upočasnili, ali celo ustavili razvoj domačega kasača. Prav nasprotno. Napredek je bil enak kot prej, če ne še malenkost boljši in hitrejši. Na tem mestu je treba omeniti dr. Alfreda Rosmanitta, takratnega lastnika graščine v Radvanju, ki je postal predsednik Štajerske deželne konjerejske družbe in neverjetno uspešno pospeševal rejo ameriškega kasača v ljutomerskem okraju. Rossmanit je bil mentor ljutomerskim konjerejcem. Učil jih je metode treninga s kasači, da bodo čim hitrejši. To so bila prva strokovna navodila, ki so bila voznikom konj posredovana kot način treninga. Bil je tudi predsednik graškega kasaškega društva in dolga leta predsednik mariborskega kasaškega društva, navzoč na vsaki kasaški dirki, tudi kot organizator. Predvsem po njegovi zaslugi so do leta 1925 ameriški plemenski žrebci zaskočili že čez 4500 kobil, kar je izjemen podatek. Med najuspešnejše rejce »amerikancev« v Jugoslaviji, kot so takrat imenovali ljutomerskega kasača, je že takrat sodila tudi družina Marka Slaviča iz Ključarevec, ki od takrat pa vse do danes žanje izjemne uspehe v kasaštvu tako doma, kot tudi v tujini, tako v reji, kot v samih tekmovalnih nastopih.
….in tako je danes.
Da so domači kasači izjemno uspešni tekmovalci, ve praktično vsak, ki vsaj malo pozna dogajanje na kasaških stezah, in če je nekoč bilo dovoljeno tekmovati samo kobilam, danes smejo to vsi. Kobile, žrebci in kastrati tako nastopajo v vseh prirejenih dirkah na slovenskem ozemlju, kategorično pa se po starosti razvrščajo tudi v rejske dirke, ljutomerski kasači pa še v dirke posebnega pomena, ki so, prav tako po kategorijah, rezervirane izključno za njih. Iz prleške pokrajine izhajajo zveneča imena, ki so sloves ljutomerskega kasača daleč izven slovenskih okvirjev.
Frodo S – najuspešnejši kasač slovenske reje vseh časov na razstavi enoletnikov v Ljutomeru; foto: Jošt Dolinšek
Vse se začne pri reji. Da je reja ljutomerskega kasača tudi uradno priznana kot tradicionalna slovenska pasma, gredo največje zasluge nekdanjemu predsedniku Kasaškega kluba Ljutomer, gospodu Janku Slaviču in njegovim ožjim sodelavcem, katerim je v čast tem plemenitim živalim s pomočjo domačinov uspelo sestaviti zavidljivo zbirko kasaške zgodovine, ter jo predstaviti svetu v Muzeju ljutomerskega kasača na hipodromu v Ljutomeru. Z odprtjem muzeja je ljutomerski klub postal prvi v Evropi, ki se ponaša s čudovito zbirko preteklosti in sedanjosti.
Žrebe linije A ; foto: osebni arhiv
Države, kot so Amerika, Francija in Švedska, so s kasaškim športom razvile močno gospodarsko panogo, a v Sloveniji še vedno vse sloni na ljubezni do tega športa. Tako reja kot same izvedbe tekmovalnih dni so povezane z visokimi finančnimi stroški. Medtem ko je rejec primoran za naraščaj v svojem hlevu poskrbeti sam, torej od odbire plemenjaka, uvoza semena pa vse do vzgoje uspešnega tekmovalca, in je tekmovalec sam primoran vložiti ogromno denarja v nakup opreme, ki je danes ključnega pomena na stezi, se z organizacijo tekmovalnega dela, vsak na svoj način, trudi šest slovenskih klubov. Nagradne sklade zagotavljajo s pomočjo sponzorjev, ki so tako kot nekoč, tudi danes pomemben segment kasaškega športa pri nas. Še v povojih so tudi konjske stave, katerih organizator je Športna loterija Slovenije.
Dirke na Švedskem; foto: osebni arhiv
Razlika med danes in skorajda 150 let nazaj je, milo rečeno, neprimerljiva. Nihče od ključnih akterjev nastanka kasaštva na naših tleh si davnega leta 1874, v trenutku, ko so sedli za mizo in začrtali prve smernice za prihodnost, verjetno niti v sanjah ni mislil, da bo ta šport doživel uspehe takih razsežnosti. A nekaj je pa vendarle ostalo isto. Ljubezen do teh konj. Konj, v katerih se zrcalijo lastnosti naših prednikov, kot so vztrajnost, pridnost in delavnost, konj, v katerih še danes bije ponosno srce Prlekije. Konj, katerim ni para. Oni so naša tradicija, naš ponos in obenem tudi naša dolžnost, da jo kot dediščino ohranimo za naše zanamce.
Da bodo tudi oni, ko se bodo zazrli v preteklost, tako kot danes mi, čez naslednjih 150 let lahko rekli:
»Hvala vam.«
Avtor: Ana Šonaja
