Zvonko Osterc je še drugič odkar Kasaška zveza Slovenije podeljuje nagrade v okviru tradicionalne vsakoletne kasaške akademije postal najboljši trener leta. Dvakrat je s svojo Kobilarno OZT osvojil tudi naziv najboljšega lastnika. V lanski sezoni so njegovi konji nastopili na 52 dirkah in slavili na skoraj tretjini od teh – 17. Poleg tega se je Zvonko veselil še petih drugih in sedmih tretjih mest svojih varovancev.
Na drugo mesto med trenerji se je uvrstil najboljši voznik sezone 2020 Janko Sagaj, saj so konji pod njegovim trenerskim poveljem osvojili kar 14 zmag, tretji trener sezone pa je postal Milan Žan s petimi zmagami.
Zvonko Osterc, kasaškim ljubiteljem znan tudi kot “Pezdo”, je zmeraj nasmejan, energičen in neutrudljiv (skoraj) 60-letnik. Poleg treninga, kidanja in oskrbe polnega hleva konjev, se na dirke redoma odpravlja na hipodrome, kamor večina slovenskih trenerjev ni še niti stopila – Firence, Milano ali Padovo. Večino svojih nastopov je tako v lanskem “korona” letu opravil v tujini, predvsem v Italiji. Zvonko že več kot desetletje zahaja k našim zahodnim sosedom in velja praktično za pionirja slovenskih obiskov na italijanskih hipodromih. Skoraj polovico lanskih dirk so njegovi kasači odtekli v Trstu oziroma kar 23, pri tem pa dosegli tudi štiri zmage. Vseh nastopov v Italiji pa je zbral kar 33.
Iz treh hipodromov je Osterc v lanskem letu prišel neporažen – Komende (en nastop in ena zmaga), Krško (dva nastopa, dve zmagi) in Bologna (dva nastopa, dve zmagi). Na slovenskih ovalih so Osterčevi varovanci zabeležili 16 štartov in slavili kar polovico izmed njih. Največja zmaga pa je gotovo lovorika iz Ljubljanske milje, ki jo je s časom 1:15,5 odnesel Take Me Home.
Zanj Zvonko pravi, da je glavni razlog, zakaj je osvojil laskavi naziv trenerja leta: “Do naslova mi je lani vsekakor pomagal Take Me Home s svojimi 12 zmagami, s čimer mi je pomagal premagati nekatere mlajše odlične trenerje, recimo Janka Sagaja. Sicer pa mi osebno največ pomeni, kadar uspem do dobrih rezultatov pripeljati konje lastne reje, bodisi slovenske ali italijanske, kot so bili na primer Lassa Red, Leonidas OZ, Regina OZ in Sabina WF OZ.”
Sicer pa dodaja, da bo letos dopolnil 60 let in čedalje težje opravlja fizične napore, ki jih zahteva poln hlev konjev. Ponosen je, da je že drugič osvojil naziv trener leta, pa tudi, da so dvakrat osvojili tudi naslov lastnik leta kot Kobilarna OZT. V šali dodaja, da voznik leta verjetno ne bo postal pa nikoli, čeprav v isti sapi resno zatrdi, da bi v kolikor bi mu italijanska zveza priznala amatersko licence, zagotovo še sedel v sulky. “Tako kot včasih kakšni italijanski amaterji odpeljejo dirko zame, bi gotovo znal odpeljati tudi sam,” se pikro namuzne vedno iskren in pronicljiv Pezdo.
V resnem tonu nadaljuje, da je so dobri poslovni odnosi med trenerjem in voznikom nujni za uspehe na stezi: “Jaz imam srečo, da dobro sodelujem z odličnimi vozniki. V Italiji je to Paolo Scamardella, ki mi tudi včasih pomagati v sulky dobiti kakšnega drugega kvalitetnega voznika, če sam ne more voziti. V Sloveniji pa večinoma vozi Jože Sagaj, pa tudi Janko. Za trenerja je ključno, da sodeluje z dobrimi vozniki, kajti šele na ta način lahko konji dosežejo potencial v sami dirki, v nasprotnem primeru pa lahko vozniške napake izničijo precej truda in dela v treningu.”
Sicer pa Zvonko rad deli svoje modrosti z drugimi. Mlajši generaciji, ki bi želela ustvarjati uspehe na stezi, svetuje: “Treba je vztrajati, poleg tega pa samo delo, delo in delo. Z vsakim konjem je potrebno vztrajati, se mu posvetiti in poskusiti najti tisto, kar potrebuje. Trening je trening in mimo tega ne gre, a sam osebno bi prednost pred samim delom v sulkiju dal drugim stvarem. Zame je bolj pomembno, da ima konj primeren izpust, da ima primerno prehrano in da rad poje kar dobi, pa tudi nega, ki mora biti na najvišjem možnem nivoju. Bližnjic ni.”
Glede samega treninga poudarja, da sam ni pristaš modernih principov, ki se jih poslužujejo mladi trenerji. Sam je ogromno informacij o delu v tujini pridobil tudi od pokojnega sina Tomaža, ki je več let delal za enega izmed najboljših francoskih trenerjev Thierryja Duvaldestina ter kasneje še za enega najboljših ameriških trenerjev Johnnyja Takterja.
“Danes je moderen intervalni trening, mladi trenerji to precej prakticirajo. Sam nisem pretirano navdušen nad tem, še vedno raje vozim distanco, vsaj prvič in drugič. Mogoče kasneje kakšen interval, ampak vse prilagojeno konju. Za intervalni trening je nujni predpogoj ravna steza, ki pa jih v Sloveniji nimamo veliko. Na intervalni trening na naših ovalih ne dam veliko,” je jasen.
Ob koncu Zvonko strne, da vseh uspehov ne bi bilo brez družine, ki trdno stoji za njim, ter kopice pomagačev, od katerih je še posebej vesel mladih rok, ki mu pomagajo. “Moram se zahvaliti družini, pa tudi mladini, ki mi rada pomaga: Erazem, Veronika, Jure, Anej, Tiara, Urška, Ana, Jaka in Marie.”
