Ive Dovžan je naš najstarejši aktivni tekmovalec. Konec lanskega leta je upihnil že 80. svečko, kljub temu pa kleni Gorenjc še ne razmišlja, da bi odložil kasaške vajeti. Njegova kariera se meri v desetletjih, čeprav se je konjem resneje posvetil šele potem, ko je na stranski tir postavil kariero glasbenika, saj je igral kitaro v ansamblu svojega brata Mihe Dovžana, hkrati pa je ustvaril tudi kopico zimzelenih melodij, ki še danes zvenijo po slovenskih radijskih valovih.
Najboljši glasbenik med kasaškimi vozniki oz. najboljši kasaški voznik med profesionalnimi glasbeniki je v svoji vozniški karieri nabral skoraj 50. V lanski ‘korona’ sezoni je sicer ostal brez zmage, zato pa je pred tem v štirih letih zbral kar 15 prvih mest. Vse s svojim neverjetnim Udar’som ali kot ga kliče sam Gudijem.
Predlagatelji iz KK Komenda so predlog za nagrado za življenjsko delo zapisali tako:
Ive, član Konjeniškega kluba Komenda, je sam utrinke svoje kasaške poti strnil takole:
Nobenega derbija, nobene osvojene rejske dirke. Ampak… S prvim kasačem je slikan že leta 1943. Ta je bil lesen in še najbolj trden pod noge, vsi naslednji so bili žal mehkejši. Prvega res živega konja si je lahko privoščil šele, ko je bil trdno požegnan v zrelih letih. Prejezdil je vse bližnje dolenjske griče, pa tudi srečno preživel dve kar hudi nesreči.
Prvi njegov resen kasač je bila Lasa od Durbarja in Lejdi. Kupil jo je od poznanega Ferda Vukovića, ki je bil potem nekaj let njegov »tehnički savjetnik«. Skupaj sta se z Laso učila kasaštva. Štalkolegi so mu radi pomagali in ga učili, posebej, ker v njem niso zaznali zelo nevarnega konkurenta.
Leta 1987 sta z Laso v Komendi prvič zmagala pa potem še dvakrat. Leta 1989 je iz Holandije uspel uvoziti kobilo Caroline. Tiste čase je bilo to možno le s pomočjo Borisa Slaviča in njegovih Beograjskih zvez. Kmalu je postalo jasno, da nakup ni bil posrečen. Kobila je bila popolnoma zmešana in takrat je z njo absolviral višjo šolo kasaštva. Pa vendar, dve zmagi in osem diskvalifikacij. Za tiste čase pa odličen čas 1.21. Od nje je kasneje s pripusti po Dinamitu dobil kar pridne konjičke, Casha, Clifa, Canna, Cassi. Z vsakim je po nekajkrat slavil. Za pripust s Pietrom Panom je odštel takrat astronomskih 5.000 mark in dobil kobilico Carryline. To pa je bila res visoka šola kasaštva. Nanjo ga še spominja cela orožarna žval, obrčkov in različnih inovativnih rešitev z jermeni, zajlami in kontapezami. V dirki je moral roke poviti, ker mu je že prej potrgalo kite. lmel je štrikec za povlek obrčka, štrikec za ušesa in enega za odpiranje očal. Načitani Milči je izjavil, da kaj takega tudi v Ameriki ni videl.
Vmes je imel še Lafita in Lirana, Laro, Dasy in ritasto Sereno Williams. Takrat je doživel tudi sintezo Lotmerške in Ljubljanske Zveze. Nova Zveza je potem resetirala vse dosežke na nulo in uradna statistika mu danes kaže dvajset zmag manj. Pravi ìzkupiček je torej 47 zmag in sto deset drugih mest. Ostala mesta itak ne štejejo. Lepi spomini so še na Preussenliebe. Z njo nastop na Dunaju in še druge dirke s časi tudi izpod 1.16.
Preživeti je moral tudi odvzem licence. Takratni predpis UET ni dovoljeval voženj tekmecem starim nad 70 let. Dve leti je potem stal za ograjo in se boril z birokrati. Čeprav so v Italiji in Franciji vozili vozniki stari nad 70, je na domačih barikadah neomajno stal varuh nekih brezveznih predpisov. Poskusil je dobiti hrvaško ali srbsko licenco. Nekajkrat je dal vlogo na dunajsko pisarno UET, na Pariško centralo, povezal se je še z nemškimi vozniki, na primer Willijem Rodetom, Edelbertom Omertom … Ti so končno s tožbo na Hamburškem delovnem sodišču dosegli dovoljenje tudi za starejše voznike. To šteje za eno njegovih večjih zmag. Tudi za druge.
Potem se mu je zgodil Gudi. Končno je dobil res dobrega konja. Seveda spet ne brez problemov. Treba je bilo zrihtati prvo levo nogo pa še marsikaj drugega. Z nesebično Romanovo pomočjo, seveda. Konjiček mu je pritekel 15 zmag, prav toliko drugih. V sezoni 2016 je bil v klubu Komenda spoznan za voznika leta, 2018 pa je uspel z njim zmagati tudi v Trstu.
Brskajoč po preteklosti ne sme pozabiti Mihe Koselja, ki mu je dolga leta pomagal preko čeri tega športa. Pa pomagača na dirkah Janeta Travna in dobrodušnega bradača Kosmatija, ki mu zadnjih 10 let pomaga dirkati in se veseliti eventualnih uspehov.
Zahvaljuje se vsem predlagateljem, ki niso prezrli njegovega dela za to častno priznanje. Predvsem pa še ne želi potegniti črte pod zapisanim, saj bi predstavljala konec, lve pa upa, da jo z božjo pomočjo še nekaj časa ne bo treba.
Marjan Sedej, predsednik KK Komenda
